Anatomija očesa

Oko je organ vida, ki zaznava svetlobo. S pomočjo očesa se zunanji dražljaji preko živčevja prenesejo v možgane, ki te impulze pretvorijo v sliko. Slika, ki nastane v možganih, je v bistvu naše vidno zaznavanje – dojemanje zunanjega sveta.

Oko sestavljajo varovalni organi: trepalnice, veka in obrv ter očesno zrklo.
Oko deluje kot nekakšen fotoaparat. Vhodna svetloba, ki se od predmeta odbije, se lomi na roženici, gre skozi zenico na lečo in s prilagajanjem leče pade na mrežnico očesa. Tu se nahajajo fotoreceptorji – paličnice (zaznavajo svetlo in temno ter so bolj občutljive) in čepnice (zaznavajo barve). Fotoreceptorji spremenijo svetlobo v dražljaje, ki se nato prenesejo v center za vid v zatilnem delu možganov. Vidni center v možganih je odgovoren za interpretacijo oz. pretvorbo teh električnih impulzov v vidne podobe.

Zanimivo je, da vsako od očes prinese do možganov različno sliko, ti pa ju potem združijo v eno.
Naše oko je sposobno zaznati le del barvnega spektra in sicer med frekvencami od 400 do 700 nanometrov. Zato so pomembne čepnice, ki zaznavajo različne valovne dolžine – na podlagi tega jih tudi imenujejo rdeče, modre in zelene.

Oko se nahaja v kotanji, ki jo imenujemo orbita. Obdano je s tkivi, maščevjem in mišicami, ki skrbijo za natančno usmerjanje pogleda. Oko je sestavljeno iz več delov, to so: veznica, roženica, šarenica, leča, mrežnica, žilnica, beločnica, steklovina, rumena pega, vidni živec.

Prerez očesa
Prerez očesa

Veznica (konjunktiva)

Očesna veznica je videti prozorna, saj jo sestavlja tanek sloj epitelnih celic. Prekriva sprednjo površino očesa do roženice, kjer prehaja v roženični epitel. Njena naloga je varovanje sprednjih delov očesa. Vnetje veznice imenujemo konjunktivitis. Nastane lahko kot posledica bakterijske ali virusne okužbe, pogost vzrok za njeno vnetje so tudi alergije.

Roženica (cornea)

Roženica je prvi del očesa, v katerega vstopi svetloba, lahko bi rekli, da je okno očesa. Njena naloga je lomljenje svetlobnih žarkov, saj ima največjo moč ukrivljanja. Sestavljena je iz petih slojev tkiva. Zunanji zaščitni sloj imenujemo epitel in ga sestavljajo celice z izjemno sposobnostjo obnavljanja. V primeru površinske poškodbe roženice te celice v nekaj dneh ponovno prekrijejo poškodovani del in ga tako zaščitijo. Globlji sloji roženici zagotavljajo trdnost. Če se odločimo za lasersko operacijo za zmanjšanje dioptrije, opravijo poseg prav na roženici.

Šarenica (iris)

Je del očesa, ki mu daje barvo. Naloga šarenice je spreminjanje velikosti zenice – odprtine, ki jo vidimo kot črno piko na sredini šarenice in odmerja količino svetlobnih žarkov, ki pridejo v oko. Pri močni osvetlitvi šarenica zenico zoži in tako prepreči prehajanje premočne svetlobe v oko. Če gledamo v mraku, pa šarenica zenico razširi ter tako izboljša zaznavo.

Očesna leča (lens)

Očesna leča je prozorna in se nahaja za zenico. Njena glavna naloga je natančno lomljenje svetlobe na očesno ozadje oziroma mrežnico. Leča se stanjša ali zadebeli, to pomeni, da spremeni svojo lomnost. Ta pojav se imenuje akomodacija in na podlagi tega lahko z očesom ostro vidimo na daleč in blizu. Ker se po 40. letu starosti sposobnost akomodacije pri lečah postopno zmanjšuje, se razvije starostna daljnovidnost, za katero je značilno, da slabo vidimo na blizu, zato potrebujemo očala za branje. V pozni starosti lahko leča postane motna, kar imenujemo pojav sive mrene (lat. katarakta). Zdravljenje je le operativno, očesno lečo zamenjajo z umetno. Umetnih leč je več vrst, ločimo jih glede na njihove optične lastnosti. Enostavne enožariščne očesne leče, ki jih uporabljajo pri standardni operaciji sive mrene, zahtevajo uporabo očal za bližinski vid in branje. Pri sodobnejših večžariščnih (multifokalnih) očesnih lečah pa pacient vidi ostro na daleč in blizu brez uporabe očal. Te leče uporabljajo tudi za trajno odpravo starostne daljnovidnosti.

Mrežnica (Retina)

Očesna mrežnica je sestavljena iz posebnih receptorjev, ki zaznavajo svetlobo in ustvarjajo električne dražljaje, ki potem potujejo po vidnem živcu v možgane. Pri normalnem vidu se svetlobni žarki projicirajo natančno na mrežnico, zato je slika, ki jo vidimo, ostra. Poleg nepravilnega lomljenja svetlobe na očesno mrežnico so lahko vzrok za slab vid tudi različna obolenja očesne roženice. Slednja odkrijemo pri pregledu očesnega ozadja v stanju razširjene očesne zenice ter s preiskavo imenovano OCT (optična koherenčna tomografija). Pri tej preiskavi gre za t.i. lasersko globinsko slikanje očesne mrežnice, ki razkrije tudi morebitno prizadetost globljih slojev mrežnice. Preiskava je zelo koristna, saj na roženici odkrije tudi zelo zgodnje spremembe, ki med pregledom očesnega ozadja s prostim očesom pogosto še niso vidne.

Rumena pega (macula)

Rumena pega je predel očesne mrežnice, kjer je gostota receptorjev, ki zaznavajo svetlobo, največja. Pri zdravem očesu se središče slike, ki jo opazujemo, projicira na ta del mrežnice. Del slike, ki jo ustvari rumena pega, ima zaradi največje gostote receptorjev tudi največjo ločljivost.

Vidni živec (nervus opticus)

Sestavljen je iz živčnih vlaken, ki izhajajo iz receptorjev v očesni mrežnici in potekajo proti vidnemu centru. Njihova naloga je prevajanje električnih dražljajev, ki jih ustvarjajo svetlobni receptorji v očesni mrežnici, v vidni center.